Zgodovina ribištva v Velenju - ribiška družina Velenje

POZOR!

Ta stran uporablja piškotke za pravilen prikaz in da se izboljša vaša uporabniška izkušnja.
Zato vas prosimo, da se strinjate z uporabo piškotkov.
 Več o piškotkih!!    Se strinjam!

Meni


Zadnji albumi

    Tabor mladih 2017
    Pogledano 83 krat
    Objavljeno pred 54. dnevi
    car-carica 2016
    Pogledano 235 krat
    Objavljeno pred 310. dnevi

Zgodovina ribištva v Velenju

 
RIBIŠTVO V VELENJU IN OKOLICI DO DRUGE SVETOVNE VOJNE
 
 
 

Ribolov sodi med najstarejše človekove veščine za pridobivanje hrane; zato bi morda lahko računali, da so ribarili že tisti naši davni predniki, ki so pred približno 35.000 leti naseljevali Šaleško dolino. Iz časa med letom 8.000 in 4.000 pred našim štetjem pa izvira znamenita najdba enoredne koščene harpune v jami Špehovki, ki ribolov naših prednikov nedvomno dokazuje.

Nato vse do srednjega veka ne poznamo nobenih podatkov o ribolovu, čeprav je bila dolina očitno ves čas poseljena. Gotovo pa so se z ribištvom ukvarjali Rimljani, ki so v naših krajih vladali do 6.stoletja, in Slovani, ki so preplavili te kraje v začetku 7.stoletja. Slovani so že iz svoje domovine zagotovo prinesli precejšnje znanje o ribah in ribolovnih pripravah. Ribolov jim je pomenil važno gospodarsko panogo, ki jo je v kasnejših stoletjih izrinjal pomen poljedelstva in živinoreje.

 
RIBIŠTVO V FEVDALNI DOBI - DO LETA 1848

V srednjem veku je ribolov, tako kot npr. lov, rudarstvo itd., spadal med regalne (kraljeve) pravice, ki jih vladar v praksi seveda ni mogel izkoriščati. Zato so si lastili skozi stoletja ribolovne pravice različni zemljiški gospodje, največkrat seveda v tistih vodah, ki so tekle po ozemlju njihovih ogradij. Pogosto so ribolovne pravice dobivali tudi samostani in cerkve v vodah, ki so tekle v področju njihovih nadarbinskih posestev.

Meščani so si pridobili ribolovne pravice v svojem mestnem trškem ozemlju precej redkeje. Kmečki podložniki pa rib niso smeli loviti zase, vendar je gotovo, da je v tistih časih divji ribolov cvetel prav taka kot pozneje.
 
V Šaleški dolini so prve ribolovne pravice zapisane šele ob koncu srednjega veka, leta 1480, v urbarjih forteneškega (Ravne nad Šoštanjem) in ekenštajnskega (Gorica pri Šaleku) gospostva. V kasnejsih urbarjih drugih zemljiških gospostev lahko nato sledimo razvoj ribolovnih pravic vse do konca fevdalizma v letu 1848. Ribolovne pravice je v Šaleški dolini imela tudi cerkvena gosposka, vendar je bila ta pravica zapisana pozneje za škalskega župnika, npr, v letu 1612, za velenjskega leta 1753 itd.
 
Zanimivo je, da so med redke meščane, ki so na Slovenskem imeli ribolovno pravico, sodili tudi Šoštanjski tržani. Ti so lahko lovili v Paki, tam kjer je ta tekla po njihovem trškem ozemlju, na trškem ozemlju pa je seveda lahko hkrati lovil tudi Šoštanjski zemljiški gospod. V postu so tržani in potniki, ki so potovali skozi trg, lahko lovili tudi izven trškega ozemlja, vendar v "zmernih količinah" in samo s trnkom. Šoštanjski sodnik pa je moral posebej paziti, da "dečki sploh niso lovili". Ta podatek je zanimiv tudi zato, ker edini omenja uporabe ribolovne priprave - trnka, hkrati pa nam daje vedeti, da so sicer pri ribolovu uporabljali tudi različne vrste mrež, ki so dajale precej večji ulov.
 
Podatki o lovu za kmečke podložnike ni, na razširjenost divjega ribolova med tržani in podložnimi kmeti pa nas opozarjajo dolžnosti šoštanjskega sodnika v zvezi z "dečki", ki so očitno predstavljali pravo "nevarnost" za ribji zarod. V Šaleški dolini pa smo že v daljnem letu 1620 očitno imeli tudi že prvega poklicnega ribiča, ki je lovil za Šoštanjskega zemljiškega gospoda. Taki ribici so bili znani tudi drugod po Slovenskem in so bili sicer podložniki, vendar so jim dodeljevali tako imenovano ribiško hubo (kmetijo).
Žal podobnih podatkov, kot jih imamo za Šostanj, ni za Velenje, ki je sicer tudi že zgodaj dobilo trske pravice - vsaj leta 1374, verjetno pa že znatno prej.
 
 
RIBOLOV NA PAKI

Najpomembnejši ribolov v Šaleški dolini je bil v Paki, ki je bila vse do najnovejše dobe zelo bogata z ribami. Zato je razumljivo, da so prvi, že omenjeni podatki o ribolovu pri nas, vezani prav z razdelitvijo ribolovnih revirjev v Paki.

Tako je ribolovno pravico v Paki od Hude luknje navzdol do Šaleka imela najprej (po urbarju iz leta 1480) Šaleška in ekenštajnska (grad Gorica pri Šaleku) gosposka. Očitno pa je pozneje moč ekenštajnskega gospostva padala in pravico do lova na Paki si je vsaj do leta 1618 priboril velenjski gospod. Velenjski in Šaleški gospod sta od tedaj lahko lovila do "an dem hagendten Stein unter Waldekh", torej do velike skale ob izhodu iz soteske Huda luknja.
Velenjski gospod je poleg tega imel se izključno ribolovno pravico v mejah svojega ogradja, nekje od Šaleka do Pesja. Prvič je ta pravica zapisana v najstarejšem velenjskem urbarju iz leta 1598. Pozneje (morda pa tudi že v tem času) je velenjski gospod moral to pravico deliti še s škalskim in velenjskim župnikom, vendar samo tam, kjer je Paka tekla v mejah farnega nadarbinskega posestva. V urbarju župnije Sv. Martina je bila taka pravica zapisana v letu 1573, v škalskem župnijskem urbarju pa šele leta 1812.
Od Pesja dalje je v Paki smel loviti šoštanjski gospod, ki je po šoštanjskem urbarju iz leta 1575. imel ribolovni revir vse do izliva Pake v Savinjo. Starejši urbar forteneškega gospostva iz leta 1524. kaže, da je solov od mlina pri Šoštanju do izliva Pake imel tudi forteneški gospod. Pozneje je ta pravica ugasnila, saj je bil grad Fortenek v Ravnah od 17. stoletja dalje v razvalinah.
Poznejši šoštanjski urbarji iz leta 1623. in 1658. kažejo, da šoštanjski gospod tudi pozneje ni imel izključne pravice ribolova v Paki. Od Pesja do trškega ozemlja so smeli loviti lastniki Lilienberga v Pesju, na trškem ozemlju šoštanjski tržani, od začetka paškega ogradja do izliva Pake pa lastnik Pakštajna iz Šmartnega ob Paki.
 
Žal so zapisi o ribištvu v urbarjih izjemno skopi in se nanašajo samo na razdelitev ribolovnih pravic tako, da o številu in vrstah rib v Paki, načinu lova itd. ne moremo povedati prav nicesar. Domnevati pa smemo, da so se ribe na gosposkih jedilnikih pojavljale pogosto, zlasti pa ob postnih dneh.
 
 
RIBOLOV V MANJŠIH POTOKIH IN RIBNIKIH

Poleg ribolova v Paki so si zemljiški gospodje v Šaleški dolini razdelili tudi ribolovne pravice v vseh manjših potokih. Tudi tu se je v glavnem uveljavil princip prilaščanja pravic na tistih vodah, ki so tekle v posameznem zemljiškem gospostvu ali župnijskem posestvu.

 
Velenjski gospodje so tako po urbarju iz leta 1598 lahko ribe in rake lovili v Ložnici, v Trebušnici in še v nekem potoku, ki teče pod Sevčnikm ("item ainer undem Zeltschnik"). Tu gre najbrž za potok Tmava, ki izvira v Silovi in se pri Gotovljah izliva v Ložnico.
 
Ostali sevemi pritoki Pake v velenjskem urbarju niso omenjeni, saj si jih je v letu 1598. najbrž lastil se škalski župnik sam. Iz leta 1620 pa je znan zanimiv spor med šoštanjskim gospodom Hansom Ludvikom Sauerjem in škalskim župnikom. Izbruhnil je zato, ker je župnikov oskrbnik Sauerjevem ribiču zaplenil polno vrečo rakov, ki jih je le-ta nalovil v Lepeni. V dopisih ljubljanskemu škofu Tomažu Hrenu sta nato Sauer in škalski župnik Martin Ebenberger dokazovala svoje ribolovne pravice v "Lubena und Hotunia Pach". Škof je razsodil, da Sauer na teh dveh potokih ribolovnih pravic nima, saj je tudi njegov velenjski predhodnik Hans Sigismund Wagen (Sauer je bil takrat lastnih velenjskega in šoštanjskega gradu hkrati) škalskemu župniku ribolov tu plačeval. V kasnejšem škalskem župnijskem urbarju iz leta 1812. je bil ribolov v teh dveh potokih pridržan župniku, če sta tekla po župnijskem posestvu, medtem ko je vse druge po toke moral deliti z velenjskim gospodom.
Ta spor in kasnejsi župnijski urbar odpirata tudi zanimivo vprašanje poimenovanja današnje Ljubele in Lepene. Zgoraj omenjamo "Lubena" naj bi se včasih imenovala tudi "Ljubena", danes pa jo poznamo pod imenom Sopota. "Hotunia Pach" (še danes je v bližini njenega tok kmet Hotonšek) pa se v letu 1812. imenuje "Suhadolska Bach", kasneje tudi Sopota oziroma Ljubela. Vsekakor bo to vprašanje še treba raziskati.
 
Velunja (leta 1480. so njeno ime zapisali Wolan, tako kot Velenje!) je bila po forteneškem urbarju iz leta 1480. razdeljena med vodriškega (Šmiklavž Mislinjski dolini) in forteneskega gospoda. Poslednji je smel ribariti od Radmana navzdol, imel pa je ribolovno pravico se v Doberšici in Krošici(?). V drugem je bilo tudi precej rakov. Ribe, ulovljene v Velunji in drugod, so forteneški gospodje shranjevali v "Vratarjevem Poltnerju". Zakaj naj bi pri tem šlo, ni čisto jasno, verjetno pa gre za majhno zajezitev potočka, ki izvira pri Vratarjevi kmetiji, tik pod razvalinami gradu Fortenek.
 
Poleg ribnika pri Vratarju se najstarejši ribniki v Šalcški dolini omenjajo v bližini Velenja. Urbar iz leta 1598. namreč navaja, da so si velenjski gospodje uredili kar tri ribnike. Dva naj bi bila "In der Poschega", eden pa "bey Mayrhoff". Lokacija prvih dveh je za zdaj se neznana, saj Ledinskega imena Požega ljudje ne poznajo več. Zelo verjetno sta bila ta dva ribnika nekje med vilo Bianko in današnjim gasilskim domom in so zanj izkoristili zajetje 'Trebušnice ali pa manjšega potočka, ki teče s Kožlja ob cesti proti Polzeli.
 
RIBIŠTVO OD LETA 1848 DO LETA 1945

Leta 1848. je uvedba zemljiške obveze naznanila konec fevdalne dobe in tlačanstva, pri ribolovnih pravicah pa je vse ostalo še dolga desetletja nespremenjeno. Dotakratni zemljiški gospodje so se še vedno šteli tudi za lastnike rečnih tokov na svojem ozemlju in so torej obdržali tudi ribolovne pravice. Tudi, ko so leta 1882. za Štajersko izdali "Provizorni zakon za dvig ribištva" so te pravice zadržali nekdanji zemljiški gospodje, čeprav so hkati uvedli tudi ribiške karte, kot dokazilo pravice ribolova, ter uvedli vse glede kaznovanja prekrškov in nadzorovanja. Imetniki ribolovnih pravic pa so le-te seveda lahko dajali v najem.

 
Po letu 1918. so starojugoslovanske oblasti sicer izdale več odredb o urejanju ribolova, vendar so v bistvu potrjevale stare pokrajinske uredbe glede ribolovnih pravic. Šele zakon o sladkovodnem ribolovu iz leta 1937. je odpravil vse ribolovne pravice, ki so izvirale se iz fevdalne dobe. Odprte vode so po tem zakonu razdelili na ribolovne odseke in okraje (za male, neplovne vode), ki jih je bilo mogoče vzeti v zakup za 10 let. Ribolov v zaprtih vodah pa je seveda ostal v rokah njihovih lastnikov.
 
 
RIBOLOV V PAKI IN NJENIH PRITOKIH

Splošni podatki o ribiški zakonodaji kažejo, da so ribolovne pravice v Paki in njenih pritokih ostale od leta 1848. do 1937 v rokah lastnikov tistih gradov, ki so ob Paki še stali. Ker pismenih virov ne poznamo, lahko sklepamo, da so si ribolov tu razdelili lastniki velenjskega, šoštanjskega in paškega gradu. Vsi ostali gradovi, ki smo jih omenjali v prejšnjem poglavju, so bili sredi 19. stoletja v ruševinah. Tudi župniščem so v tem času ribolovne pravice verjetno ugašale, saj se njihovih ribolovnih pravic ljudje ne spominjajo. Omenjene niso niti v številnih župnijskih kronikah, ki so nastajale ravno od srede 19. stoletja dalje.

 
Ker pisnih podatkov za ribolovu v tem obdobju še ne poznamo, smo pri rekonstrukciji razmer navezani le na domneve, za obdobje od I. svetovne vojne dalje pa tudi na številna spominska pričevanja. Ta so sicer bogatejša in izčrpnejša, kar podatki iz starejših dob, vendar si deloma nasprotujejo. Spomin pač ni vedno zanesljiv in ga bodo morali potrditi se ustrezni pisni viri. Tako moremo za čas pred letom 1918 domnevati, da je bil ribolov na Paki od Hude luknje pa vsaj do Pesja, v rokah lastnikov velenjskega gradu Adamovičev. Ti v času, do koder sega spomin najstarejših Velenjčanov, svoje pravice niso uporabljali. Spominjajo pa se, da je po letu 1900. v Paki lovil velenjski tržan Schwarz. Temu so najstarejši Velenjčani kot otroci, prinašali črve in zanje dobili po neki "zeksarjev". V Paki je pred 1. svetovno vojno najbrž lovil tudi Josip Rak oziroma njegovi hlapci. Rak si je pri svojem mlinu ob bregu Pake uredil tudi manjsi zagrajen tolmun, v katerem je imel postrvi, ki jih je potreboval za svoj, daleč naokrog sloveči hotel in Kolodvorsko restavracijo.
 
Leta 1918. je velenjski grad s pripadajočim posestvom kupil grof Corenini-Cromberg in ribolovne pravice v Paki so prešle nanj. Vendar se ljudje spominjajo, da so tu lovili se drugi, ni pa jasno ali so vsi zakupili ribolovne pravice od Coreninija ali pa so jih dobili po letu 1937. Tedaj so ribolovne pravice menda licitirali na sreskem nacelstvu v Slovenj Gradcu. Vsekakor so v letih pred II. svetovno vojno, ki se jih ljudje bolj spominjajo, v Paki lovili se nekateri trški veljaki.
 
Lesni trgovec in veleposestnik Josip Skaza (vl. Špenk) je imel ribolovne pravice od Šaleka navzgor do Pake, od tam do Hude luknje pa je bil še en ribolovni revir, kjer sta lovila lesni trgovec Goll in trgovec in veleposestnik Tischler. Strastna ribiča sta bila tudi tedanji šolski upravitelj Stopar in glavni računovodja ribnika Tone Kurnik. Vsi našteti so lovili sami, kot sportni ribiči, včasih pa so imeli tudi svoje "ribiče". Tako je za Skazo in Coreninija lovil tudi upokojeni žandar Živna, za Tischlerja in Mraza Vivod Jože itd. Še več kot takih "uradnih" ribičev pa je bilo "raubšicov". Te so preganjali žandarji, za njimi pa so oprezali tudi delavci na številnih žagah in mlinih, ki so jih plačevali ribiški zakupniki. Najhujši je bil upokojeni zandar Živna, ki otrok ob vodi se videti ni smel. Kljub temu so se skoraj vsi velenjski fantje lahko kdaj postavljali s svojim plenom iz Pake. Za tovrstne prekrške so bile tedaj zagrožene hude, celo zaporne kazni, vendar se je tudi med odraslimi našlo precej "hudih raubšicev" in celo obcinski policaj je bil med njimi. Samo v Velenju jih je bilo menda dvanajst in ponoci ob dežju so bregovi Pake oživeli, zlasti pri Hudoverniku, kjer je bilo rib največ.
Ribe pa so menda v teh časih prijemale, da je bilo kaj. Paka jih je bila polna in z vsakega mostu si lahko gledal kapitalno postrv, v kratkem času pa se jih je dalo naloviti za cela vedra. Dvokilogramske postrvi so bile tedaj prav pogoste, cesto pa so bile še precej veeje. Od velenjskega mostu pri Hudoverniku so bili pogosti tudi kleni (tehtali so tudi kilogram in več), mrene in rjavci, ki pa so jih v glavnem imeli le za "fojter za postrvi". Šcuke, deloma pa celo krapi, so prišli v Pako iz ribnika pri starem jasku šele po letu 1945.
Lastnik ribolovnih pravic so postrvi lovili s trnki in živimi vabami, grof Corenini-Cromberg pa tudi z muharico. "Raubšici", ki niso imeli drage ribiške opreme, so se morali znajti sami. Na trnke, ki so jih napravili iz "knoflc", so nastavljali črve ali pa so na žico natikali kapče in jih z vrvjo privezali na veje. Pogosto so spletali tudi bolj močne in elastične ribiške vrvice iz konjske žime. Lovili so tudi kar z roko ali pa v vodo nastavljali navadne kose, ki so jih nekoliko prepletli z vejami, da ribe niso našle izhoda.
Zanimivo je, da ljudje v tistem casu rib niso prevec marali. Celo "raubšici" so lovili bolj za "zabavo in šport" in zato, ker ima vsak prepovedana stvar se dodaten čar. Sicer pa tudi skrivanje rib in njihova uživanje na skrivaj ni moglo biti posebno zabavno. Eden takratnih "divjih ribičev" se spominja svojega kapitalnega ulova 2,5 kg težke postrvi okrog leta 1942. Ker ribe z materjo nista upala ponuditi še komu drugemu, sta jo morala sama pojesti "poln pratfan". Sicer pa so običajno jedli samo postrvi. Za vse druge ribe so ljudje menili, da so neužitne, čeprav so bile kar precejšnje.
 
Postrvi pa so redno ponujali svojim gostom v Rakovem hotelu in restavraciji, pa tudi v Hudovernikovi gostilni so vedno imeli pripravljen čeber s postrvmi.
 
V pritokih Pake rib običajno niso lovili, čeprav so bile v nekaterih manjše ribe (na primer v Trebušnici). Te so ostajale otrokom, ki so jih tu pogosto lovili. Lovili so tudi rake jelševce, ki jih je bilo v pritokih precej, in oboje pekli kar na prostem.
 
 
 
 
 
RIBNIKI V OKOLICI VELENJA

V tem stoletju, zlasti pa po 1. svetovni vojni, se je v okolici Velenja pojavilo precej ribnikov, ob katerih se je razvil živahen ribolov, ki je prehajal že na stopnjo gospodarske dejavnosti. Za prvo polovico tega obdobja, od leta 1848. do začetka 20. stoletja, nimamo v pisanih virih še prav nobenih podatkov, spomin ljudi pa tako daleč tudi nazaj ne sega. Celo znamenit Janischev leksikon Štajerske (izhajal od leta 1875. dalje), ki nam je o naših krajih v tem času ohranil mnoge podrobnosti, ne omenja nobenega ribnika. Okrog leta 1900. pa moramo računati z obstojem treh ribnikov, čeprav pisnih pričevanj tudi o njih nimamo. To so bili taka imenovani "turnski tajht", "Edvardov tajht" in "Herbersteinski tajht".

Ljudje so vse ribnike na splosno imenovali le z imenom "tajht". zato taka poimenovanja vseh ribnikov pisemo v tej obliki, vendar v narekovajih.
 
"Tumski tajht" je nekdaj pripadal gospoščini Turn v Hrastovcu in je verjetno nastal precej pred letom 1900, ko so zabeleženi prvi spomini. Stal je pod Debrco pri Tičnici in je bil v časih, ki se jih ljudje spominjajo, opuščen, vendar so bili jez in zapornice še dobra vidne. Okrog leta 1930. je grof Corenini-Cromberg jez obnovil in v ribnik vložil postrvi.
 
"Edvardov tajht" je danes znan po imenu zadnjega lastnika Edvarda Raka, ki ga je vzdrževal v letih pred II. svetovno vojno, vendar je gotovo nastal dosti prej. Morda gre pri tem ribnik za enega izmed obeh graščinskih ribnikov "in der Poschega", ki jih omenja urbar iz leta 1598. Vsekakor je zanimivo, da je v njem lahko lovil tudi grof Corenini, ki je bil pravni naslednik pravic velenjskih zemljiških gospodov. Ribnik je bil na južni strani grajskega griča, nad tedanjo Rakovo ledenico (danes Ljubljanska cesta st. 10). Napajale so ga meteorne vade s Kožlja in okolice, ki so v mokrih mesecih zadostovale celo za precejšen potok Velenjščico. Potok je od ribnika tekel skozi trg ob stari cesti Velenje - Polzela in se izlival v Pako. V letih pred drugo svetovno vojno je Edvard Rak v tem ribniku gojil črne angleške postrvi, ki jih je porabil v svoji restavraciji in hotelu. Ribe je nekajkrat na leto izpustil v bazen, ki ga je imel v strugi Pake pri svoji žagi. Tu so ostale, dokler jih ni potreboval za goste.
 
Ribnik je bil povezan tudi s požarno obrambo velenjskega trga. Blizu trske cerkve Sv. Marije je imela namreč Velenjščica zapornico, s katera bi v požaru zadržali vodo, izpuščeno iz ribnika. Taka bi si zagotovili stalno zalogo vade sredi trga. Tudi ta "pozarnoobrambna" naprava bi lahko bila zelo stara - morda iz časa po letu 1800, ko je trg pogorel do tal.
Tretji med starejšimi ribniki - "Herbersteinski tajht" - je bilo mogoce videti se pred dobrim desetletjem, danes pa je zasut. Stal je tik pod danasnjim gostiščem "Vila Herberstein" in je bil verjetno zgrajen okrog leta 1900, v casu, ko je bila zgrajena tudi vila. Pred II. svetovno vojno so tudi v njem gojili ribe.
Cela vrsta ribnikov je nastala v bližini Velenja zaradi odkopavanja premoga. Prve mlake so se pojavile že kmalu po letu 1892, ko je začela naraščati proizvodnja premoga.
 
V ribnikih so lovili na različne načine. Jeseni so v kalnih in visokih vodah lovili s "sačlo" - mrežo, napeto na štirikoten okvir. Z njo so dosegli kar dober ulov mren, klenov (težkih tudi do 2 kg) in celo manjših krapov. Ponoči so ribam nastavljali vrše - "ravšelne", ki so bili spleteni iz železne mreže in dolgi do 1,5 metra. Vanje je bila vložena se manjša mreša, ki se je proti koncu zoževala, tako da ribe niso mogle ven. Kot vabo so v "ravšelne" obicajno vlagali kepo strjene živalske krvi, povite v gosto tkano blago. "Ravšelne" so uporabljali tudi za ribolov v tekočih vodah.
 
Pozneje, ko so se v ribniku razmnožile ščuke, so pogosteje uporabljali večje vrše, ki so jih imenovali sake. Sak je bil pleten iz leskovine in dolg do 3 metre. Tudi vanj je bila vložena mreža v obliki lijaka, ki je ribam preprečevala pobeg iz saka. V saku so se najpogosteje zašli kleni in mrene, pa tudi precej ščuk. Krapi so se v sak ulovili le redko. Te so najraje lovili na trnek in za vabo uporabljali kuhan koruzni zdrob. Tega so že kak dan pred ribolovom metali v vodo tam, kjer so nameravali loviti. Ulov je bil potem obilen, saj je bilo krapov v ribnikih ogromno. Ob drstenju so v celih oblakih prihajali k bregu, tako da se je zdelo, da voda kar vre. Na trnke s tremi kavlji so lovili tudi ščuke. Kasneje, ko so namnožile, so bile vedno lačne in so hlastale prav za vsako vabo. Tedaj so običajno za vabo uporabili košček svetleče polirane pločevine. Nekaj je bilo ribolova tudi s čolni. Ponavadi so tako lovili večje krape in ščuke s trnkom. Grof Corenini pa je s čolnom pogosto lovil tudi ponoči, s harpuno.
 
Večina starejših Velenjčanov se še spominja velikega lova, ki ga je na ščuke in krape tik pred drugo svetovno vojno uprizoril grof Corenini. Priskrbel si je veliko mrežo (menda z Donave), ki so jo na obeh bregovih velikega ribnika vlekli konji. Poročila o uspehu so različna: eni se spominjajo skromnega ulova, ki se je kljub najetim orožnikom v večini porazgubil v visoki travi in nato končal v želodcih pesjanskih in velenjskih "pobov". Drugi pa se spominjajo dobrega ulova, ki so ga s cisternami na vozovih zvozili v Coreninijev "Graščinski tajht" oziroma na vlak.
 
Prav ta zadnji najmlajši ribnik - "Grasčinski tajht" - je bil hkrati tudi največje ribolovno podjetje strastnega ribica Coreninija. Zgradil ga je okrog leta 1936. ob vznožju južnega pobočja grajskega griča in vanj vložil postrvi. Mladice je pripeljal s svojih posestev v Italiji. Vsako leto so vodo iz ribnika spustili, ribe pa prestrezali v betonski kanal in jih prebirali. Manjše so vlagali nazaj v ribnik, večje (težke tudi do 3 kg) pa spravljali v cisterne in jih nato prodajali v Ljubljano, Zagreb in se kam.
 
Tako je torej ribarjenje v Šaleški dolini postopoma prehajalo že v nekakšno dopolnilno gospodarsko dejavnost, ki je sicer dajala zaslužek le grofu Coreniniju. Drugi so v ribnikih lovili ribe v glavnem le zase in ne za prodajo. Vsako zimo pa so na velenjskih ribnikih nekaj zaslužili tudi večji fantje, ki so takrat lomili led za številne gostilničarje v Velenju in ga spravljali v ledenice: Edvardovo (Ljubljanska cesta 10), Špenkovo (nasproti cerkve sv. Marije), Valenčakovo in Tischlerjevo (na severni strani grajskega griča), graščinsko itd.
 
Delovanje sedanje Ribiške družine Velenje se je začelo leta 1946, ko so se bivši preživeli ribici zaceli oglašati v pisarni jamomerstva Rudnika lignita Velenje, z namenom, da dobijo dovolilnice za ribolov, tako, kot pred vojno. Takratni vodja jamomerske službe g. Vrabič Jože pa je ribičem predlagal, da se organizirajo pod okriljem sindikalne podružnice rudnika in tako so se v istem letu ustanovili "Ribiški odsek sindikalne podružnice Rudnika Velenje". To leto je tista prelomnica, ki označuje rojstvo organiziranega ribištva oziroma sedanje Ribiške družine Velenje. Člane so vsa obdobja spremljale napredne ideje, s katerimi so si zastavljali nove cilje in jih s svojo razgibanostjo, željo in energijo stalnega vzpona tudi izredno uspešno dosegali.
 
Mag. Jože Hudales
 
 
Uporabljeni viri in literatura:
  • Ignaz Orožen: Das Dekanat Schauthal. Graz 1884.

  • Ema Umek: Ribolov. Druzbena in gospodarska zgodovina Slovencev. Zgodovina agrarnih panog. I. zvezek, Ljubljana 1972.

  • Terenski zapiski Muzeja Velenje - razgovori z naslednimi informatorji: Joze Hudales st. Velenje; Mik Krofl, Velenje; Karl Koželj, Velenje; Stane Mlinar, Velenje; Ivan Pirš, Velenje; Karl Šilih, Podkraj in Jože Vivod, Velenje.

  • Oto Kugonic: Spominski zapis o ribolovu na Paki. Rokopis.

Ribiški dom Velenje

Pisarna RD-Velenje
Tel:05-994-8077
** Dežurstva **
Vsak petek:16-18ure

Ribiški dom Velenje, Pisarna RD-Velenje
<br>Tel:05-994-8077
<br>** Dežurstva **
<br>Vsak petek:16-18ure

PRODAJA RIBOLOVNIH
****DOVOLILNIC****
Okrepčevalnica RD
Tel: 03/586-66-00



Spletna prodaja ribolovnih dovolilnic za morski ribolov in ostale vrste ribolova v Sloveniji



Zadnji novici